SATIVA vs INDICA

Znanstveni dokazi kažejo, da  rastlina konoplja izvira iz Srednje Azije, kjer je bila avtohtona v visokogorskem ekosistemu himalajske planote. Od tam se je razširila po celem planetu in jo zdaj lahko najdemo na skoraj vseh celinah. Marsikje konoplja raste samoniklo, večinoma pa jo gojijo zaradi njenih edinstvenih, koristnih lastnosti. Ljudje že tisočletja uporabljajo rastline konoplje v prehranske, medicinske, rekreacijske in duhovne namene, v zadnjih nekaj stoletjih pa tudi kot gradbeni material.

Osnove

Rastline konoplje vsebujejo več kot 400 kemičnih spojin, med katerimi so najpomembnejši fitokanabinoidi, terpeni in flavonoidi, za katere je znano, da so biološko aktivni. To pomeni, da te tri skupine spojin delujejo na možgane in telesne sisteme, kar zagotavlja številne blagodejne učinke. Dva najpogostejša fitokanabinoida, ki ju proizvajajo rastline konoplje, sta tetrahidrokanabinol (THC) in kanabidiol (CBD), ki ju običajno imenujemo glavna fitokanabinoida.

Drugi kanabinoidi, kot so kanabigerol (CBG), kanabikromen (CBC), tetrahidrokanabivarin (THCV) in kanabidivarin (CBDV), so običajno prisotni v manjših količinah in jih pogosto imenujemo manjši fitokanabinoidi. Terpeni so eterična olja, prisotna v skoraj vseh rastlinah in drevesih, kjer so odgovorni za vonj, okus in delno barvo. Ugotovljeno je bilo, da rastline konoplje proizvajajo več kot 200 različnih terpenov, med katerimi so glavni limonen, β-kariofilen, linalol in β-mircen. Flavonoidi so večinoma odgovorni za preprečevanje rastlinskih bolezni, filtriranje ultravijoličnih žarkov in delno za pigmentacijo. Ugotovljeno je bilo, da rastline konoplje proizvajajo približno 20 različnih flavonoidov, med katerimi so glavni kanaflavin A, kaemferol, luteolin, orentin, kvercetin in apigenin.

Pri interakciji s telesom fitokanabinoidi, terpeni in flavonoidi kažejo sinergijsko delovanje, ki ustvari tako imenovani »sinergistični učinek« (ang. “entourage effect”), ki dokazano poveča blagodejne učinke konoplje. Učinek je odvisen od relativnih količin posameznih spojin in je tako odvisen od kemičnega profila posamezne rastline. Selektivno gojenje rastlin konoplje v zadnjih desetletjih je povzročilo številne sorte (kultivarje), ki se med sabo razlikujejo glede na relativno vsebnost bioaktivnih spojin. To določa razvrstitev rastlin konoplje glede na razlike v kemijskem profilu, kar lahko privede do prepoznavanja kemičnih sort (kemovarjev).

Odkritje

Rastline konoplje je prvi klasificiral švedski botanik Carolus Linnaeus v svojem delu Species Plantarum, objavljenem leta 1753, ki predstavlja osnovo za sodobno klasifikacijo rastlin, oziroma v znanstvenem smislu, taksonomijo. Linnaeus je rastline konoplje razvrstil v družino Cannabaceae, in skupaj s hmeljem (Humulus lupulus) in koprivami (Celtis occidentalis) poimenoval ta rod Cannabis in vrsto Cannabis sativa. Dandanes se v skladu z načeli taksonomije rastline konoplje imenujejo Cannabis sativa L., pri čemer L označuje Linnaeusa kot prvega, ki je rastlino klasificiral.

Leta 1785 je še en cenjeni biolog Jean-Baptiste Lamarck identificiral vzorce rastlin konoplje iz Indije kot drugo vrsto v rodu in jo poimenoval Cannabis indica. Dandanes te rastline imenujemo Cannabis indica Lam., pri čemer je Lam. tam v čast Lamarcku kot prvemu, ki je to sorto kvalificiral.

Cannabis sativa & Cannabis indica

Sorti Cannabis sativa in Cannabis indica se razlikujeta glede na svoje morfološke značilnosti. Sorte Indica so manjše s širšimi, temnejšimi listi, polnejšimi cvetovi, čvrstimi stebli in tanjšim lubjem. Sorte Sativa so običajno višje s svetlo obarvanimi, tanjšimi in koničastimi listi. Običajno obstaja tudi bistvena razlika v vonju, kar kaže na različne terpenske profile.

Razlikovanje med Cannabis sativo in Cannabis indico na ravni vrst je v zadnjih nekaj desetletjih postalo sporno. Trenutno je splošno sprejeto, da so rastline konoplje ena vrsta, Cannabis sativa, druge sorte pa so opredeljene kot različice ali podvrste. Različice se lahko razlikujejo glede na količino 400 spojin, prisotnih v rastlinah konoplje, in posledično tudi glede na koristne učinke zaradi njihove naravne bioaktivnosti.